To so bili menihi 3. reda frančiškanov – imenovani tretjeredniki, ki so  izvajali bogoslužje v staroslovenskem cerkvenem jeziku, brali mašne knjige v glagolici, poučevali in opravljali vse administrativne posle  v glagolici.*

Glagoljaši so prihajali iz Istre in Dalmacije, manj je bilo Slovencev. Bili so to možje iz ljudstva, marsikateri je glagolal le zato, ker latinskega ni znal, a so bili med njimi tudi učeni ljudje.

Lepo zbirko knjig v glagolici iz 14. stoletja nam je zapustil Jurij Slovenski (Georges Henrici de Rahin, magister umetnosti in teologije, kanonik penitenciarij stolne cerkve v Tour-u,   domnevno rojen v Rajhenburgu,  umrl l. 1409).

Glagoljaši so svoj jezik in pisavo uporabljali celo tisočletje: od 9. stoletja do konca 19. stoletja, ko je bilo glagoljaško bogoslužje prepovedano.

*Glagolsko bogoslužje so v omejenem obsegu negovali že drugi meniški redovi (bendediktinci in pavlini).

GLAGOLICA IN GLAGOLJAŠI V NAŠIH KRAJIH

Ko so se v naših krajih pojavili glagoljaši, je Istra skupaj z Dalmacijo spadala v istrsko-dalmatinsko provinco Beneške republike (1293 – 1797).
Prve zapise zasledimo že v drugi polovici 11. stoletja in v 12. stoletju (v naši bližini Hum, Roč).

Na območju Zadra se je že od srede 13. stoletja oblikovala kolonija  menihov puščavnikov, ki je postala matica tretjerednikov, okoli katere se je organizirala celotna redovna pokrajina.

V 15. stoletju se začnejo širiti na sever in l. 1467 ustanovijo svoj samostan v Kopru.

Glagoljaštvo se je v istrskem delu širilo iz dveh središč: iz Kopra in Božjega polja v bližini Vižinade, kjer so samostan zgradili l. 1536.

Kasneje so se razvila močna središča glagoljaštva na Humu, Roču, Pazinu, otoku Krku, Beramu in drugod.

Pod vplivom čeških vladarjev v 14. stoletju so glagoljaši  dobili večji zagon, staroslovansko bogoslužje se je še bolj razširilo po naših krajih. L. 1483 je bila natisnjena prva knjiga v glagolici.

V  času turških vpadov v 15. in 16. stoletju so ljudje in z njimi glagoljaši bežali pred Turki v Vojno krajino in  Istro in se tu naselili.

Benečani so jezik, ki so ga govorili Slovenci in Hrvati poimenovali »ilirski«. Termin se pojavlja od 15. stoletja dalje. Koprski škof Morari v nekem poročilu iz l. 1633 piše, da bratje frančiškani tretjeredniki iz samostana sv. Gregorja v Kopru »coltivavano la lingua illirica«.

Benečani jezika Istranov in bogoslužja v glagolici niso preganjali.

• Beneški dož Foscari ukazuje svojemu namestniku v Istri l. 1450 naj spoštuje običaje, navade in pravice slovenskih prebivalcev koprskega okraja, ki »so si izbrali svojega načelnika in poglavarja Luko Muzca iz Podpeči«. »Koneštabel Lukež s Potpeća« je tudi omenjen v glagolskem napisu iz l. 1461, ki so ga odkrili v taborski cerkvici v Hrastovljah.

Višja cerkvena oblast ni bila naklonjena glagoljaškemu bogoslužju.

• Koprski škof Stella je l. 1565 ostro prepovedal brati mašo v slovenskem jeziku župniku pre Mihaelu iz Krkavč.

Koprski škof Rusca je l. 1623 poročal papeškemu nunciju v Benetke, »da na deželi zunaj mesta biva slovenski narod s slovenskimi duhovniki, ki v domačem jeziku sveto mašo bero, kar se trpi, da se ustreže divjaštvu takih ljudi, ki bi drugače ne vzdrževali duhovnikov, a so vendar dobri in pošteni kristjani«.

Slovanskih duhovnikov je v splošnem primanjkovalo in je morebiti iz tega razloga l. 1596  oglejski cerkveni zbor dovolil, da smejo v Istri poleg latinskega uporabljati tudi slovanski ritual.

Ljubljanski škof Tomaž Hren je v 16. in 17. stoletju v ljubljanski stolnici posvečeval tudi glagoljaške duhovnike in ocenjeval  njihovo znanje glagolice in glagoljaški nauk.

Za časa škofovanja Pavla Naldinija v Kopru so l. 1710 ustanovili Ilirsko semenišče, ki je delovalo 108 let (šola za glagoljaške duhovnike).

V drugi polovici 19. stoletja so močno oživela narodno-napredna gibanja v Avstro-Ogrski monarhiji, kamor so spadali naši kraji (pomlad narodov). Takrat so v Istri in Kvarnerju glagoljaši doživeli ponoven zagon, saj so poudarjali narodni jezik.  Italijani, ki so živeli na teh ozemljih, so od cerkvenih oblasti zahtevali popolno prepoved glagolice.

Za škofa, ki je imel sedež na otoku Krku, je cerkev  izbrala Antona Mahniča, ki naj za vselej opravi s tem problemom. Mahnič pa se je zavzel za ohranitev glagolice, ustanovil  glagoljaško akademijo na Krku in si  prizadeval za razširitev glagolice na vsa ozemlja poseljena s Slovani.

Skozi celotno zgodovino so se ponavljali spori med glagoljaškimi in latinskimi duhovniki. Glagoljaši so se sklicevali na uradno podeljene pravice uporabe slovenščine pri bogoslužju, vendar pa so jih “latini”  vztrajno izpodrivali.

 Avstrija je l. 1818 prepovedala rabo glagolice v notarskih aktih, leto kasneje pa tudi poučevanje v šolah.

V času fašizma (1921 – 1943) je bil po nekaterih primorskih župnijah spomin na glagoljaško  bogoslužje še živ. V času najhujšega fašističnega preganjanja so posamezni duhovniki branili slovenščino z utemeljitvijo, da je papež dovolil maševanje v slovenskem jeziku. Ponekod so imeli celo ohranjene mašne knjige v glagolici.

Papež Janez XXIII. je šele l. 1965 uvedel obred maše v narodovem jeziku. Do takrat so bili vsi mašni obrazci v latinščini, le pridiga je bila v domačem jeziku.

V krkavški dekaniji, kamor so spadale župnije Marezige, Truške, Sv. Anton, Pomjan, Šmarje in Koštabona so prenehali uporabljati glagolico l. 1891.

Kako so ukinili glagoljaško bogoslužje v Šmarjah:

V Šmarjah se je glagoljalo do l. 1833. Semkaj je bil poslan župnik Ulčnik s škofovskim nalogom, da mora brati mašo v latinščini. Ko je začel peti latinsko mašo, je ljudstvo burno nasprotovalo in zahtevalo, da naj obreduje v glagolici….  Posebno ženske so bile razjarjene, in ko je prišel iz cerkve, so ga napadle s pečami …. Ljudstvo je poslalo protest namestniku v Trst. ..A ta je domačinom zagrozil, da bo v Šmarje poslal vojake…  Kljub odporu ljudstva so nekateri vaščani oziroma občinski svetovalci znali  pridobili večino, da je ugodila namestniku…
(dr.Vladimir Orel: Primorski dnevnik z dne 2. junija 1952)